Projekt Leonardo da Vinci 2011

ŠC Šentjur

Predstavitev zavoda

Projekt Leonardo da Vinci 2011

Sreda, 20 April 2011 09:55 |

PROJEKT LEONARDO

Projekt Leonardo da Vinci, ki ga naša šola izvaja v sodelovanju s Centrom za mobilnosti in evropske programe izobraževanja in usposabljanja Slovenijein Centrom za poklicno izobraževanje nam omogoča, da vsako leto s pomočjo sredstev evropske unije pošljemo skupino dijakov in dijakinj s spremljevalnimi učitelji v eno od evropskih držav. Zadnja leta so naši dijaki potovali na Nizozemsko v Avstrijo, Finsko, Nemčijo in drugod.

Šolsko leto 2012/13

V OKVIRU PROJEKTA LEONARDO DA VINCHI, SO DIJAKI 4. LETNIKA, NARAVOVARSTVENEGA TEHNIKA, IZDELALI PREDSTAVITVE V ANGLEŠKEM JEZIKU, NA RAZLIČNE TEME TER JIH PREDSTAVILI FINSKIMA DIJAKOMA NA IZMENJAVI.

Šolsko leto 2010/11

Dijaki programa Naravovarstveni tehnik, smo se v okviru projekta Leonardo da Vinci, v šolskem letu 2010/11, odpravili v Haidegg na srednjo Kmetijsko - živilsko šolo.

S pristnim Slovenskim duhom in Slovensko pesmijo v srcu smo ob 8 uri zapustili Šentjur in odšli novim dogodivščinam na proti!!

Pod mentorstvom prof. Staške Buser, Mojce Oset in Polone Kramer smo bili v Haideggu od 4.aprila do 18. Aprila 2011

Povezava do fotogalerije

FINSKA 2008-2009

Fotogalerija Finska 2009
POTOPIS DIJAKOV ŠC ŠENTJUR PO FINSKI 9. – 24. marec 2009 Enaindvajset dni dolga odisejada se je zame, za kolegico Martino in še deset dijakov, ki so sodelovali v projektu mobilnosti Leonardo da Vinci, po programu Vseživljenjsko učenje v sodelovanju s Centrom RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, pričela zjutraj izpred brniškega letališča. Kljub zgodnji uri so bili obrazi najinih mladih spremljevalcev nasmejani in počutje nadvse židano, popolno nasprotje tistega, česar smo učitelji vajeni na primer pred preverjanjem znanja. In smo šli. Let je bil miren in prijeten, brez zapletov. Po nekaj urah in vmesnem postanku na Dunaju smo pristali v Helsinkih, kjer nas je pričakalo sneženje in prijazen voznik, ki nas je nato peljal v nekaj sto kilometrov oddaljeno mesto Seinajoki. Gospod je bolj malo govoril angleško, vendar je kmalu, zgolj z neverbalno komunikacijo, kriljenjem z rokami in nekaj yes in no, jezikovna bariera padla. Človek nehote pomisli, kako zelo enaki smo si, ne glede na narodnost in jezik; prijaznost, smeh in dobra volja delajo čudeže. Res mora biti tudi drugače? Pa vendar, mi smo prispeli, in v domu, kjer smo nato bivali, so nas pričakali finski dijaki, študentje in njihovi učitelji. Po kratki spoznavni večerji smo se nato odpravili k zasluženemu počitku. Naslednji dnevi bi bili za povprečnega človeka kar naporni, vprašanja in predstavitve so se kar vrstili, vendar so bili naši dijaki neuničljivi, izkazali pa so se tudi kot izvrstni poznavalci Slovenije, kmetijstva na Slovenskem, naše živilske industrije in prav tako kot zelo dobri angleški govorci. Zanimiva je bila opazka Fincev, ki slovijo kot izjemno zadržani ljudje, da se nas bodo spominjali tudi po tem, ker so bili trenutki, ko sta smeh in dobra volja zamrla, izredno redki. Suomi ali Finci so ljudje, pri katerih lahko traja tudi po več let, da te sprejmejo kot prijatelja in povabijo v svoj dom, vendar ko te, prijateljstvo navadno traja večno. Z Martino in dijakom Alešem smo bili povabljeni v dom enega od učiteljev. Najbrž to in napoved obiska v Sloveniji naslednje leto pomeni, da smo napravili dober vtis. Nato smo za nekaj dni odšli v mesto Ahtari, kjer so naši dijaki dobili svojevrstno didaktično izkušnjo, in sicer 24-urni neprekinjeni pouk. Izdelati so morali celoten idejni in marketinški načrt za nov posel, najboljšega med njimi naj bi nagradil njihov župan in zagotovil tudi del sredstev za njegovo uresničitev. Hvalo na stran, vendar smo ob hudi konkurenci najboljših finskih dijakov kmetijskih inživilskih šol zmagali. No, zmagali so naši dijaki, z Martino sva, priznam, predvsem omagali in se za kakšni dve uri, soglasno, izgubili nekje na poti v dom in nazaj. Hja, če si učitelj ... Torej, naša ideja so bili varnostni in odbojni pasovi za lose, kateri nemalokrat končajo pod kolesi voznikov. Bravo torej Uroš, Andrej (2x), Simon, Nika, Vesna, Mojca, Aleš, Vid in Luka. Sledilo je nepozabno doživetje, ki se ga bo vsak izmed nas najbrž spominjal do konca svojih dni. Finska savna in kopanje v zaledenelem jezeru namreč. To, kar smo nekoč nejeverno gledali po televiziji, se je sedaj dogajalo pred nami. Čudovita in zasnežena finska pokrajina, sredi gozda pa njihova avtohtona, na drva kurjena savna, imenovana tudi »smoked sauna«. Finci pojmujejo to kot neformalno druženje, kateremu pripisujejo izjemen pomen, prav tako pa od obiskovalcev tudi pričakujejo, da bodo tja odšli brez kopalk. Kar se golote tiče, so zelo odprti in se jim zdi popolnoma naravno, tudi če so tam bili kot učitelji po službeni dolžnosti in z dijaki. Za naju z Martino pa se je križev pot šele začel. Kako sedaj ne užaliti gostiteljev in ohaniti dostojanstvo pred najinimi dijaki. To je bilo vprašanje, ki sva ga premlevali kar nekaj ur v noč. Na koncu sva ¬-zagotovila, da ne bo fotoaparatov in da vse ostane tam, gor ali dol –varno obdržali na sebi brisače. Dijaki pa so, kljub začetni tremi, pozabili na vse skupaj in se predali norčijam. Bili so nekaj minut notri, nato v snegu, pa spet v savni in nato še skok v luknjo, izkopano v zaledenelo jezero (tudi midve z Martino se tukaj nisva dali!), na koncu pa so pristali v toplem džakuziju. Da niti ne govorim o tem, kakočlovek ni vedel, kam bi gledal, da bi bilo še spodobno. Omagali so šele po nekaj urah, ob hrenovkah, pečenih na tabornem ognju. Naslednji dnevi so bili nato bolj delovni, obiski na ogromnih farmah in vživilskih industrijah so se kar vrstili. Kmetijski del naše skupine je bil nadvse navdušen nad simulatorjem stroja za podiranje dreves, stvar pa je pritegnila tudi dekleta. Vprašanjem o njihovem načinu kmetijstva ni bilo ne konca ne kraja, medtem ko je ženski del, obut v prav nič »fensi« varovalne škornje in zaščitno obleko, ponavadi zmrzoval v avtu. No, ampak se je stvar obrnila, ko so bili na vrsti živilci. Na živilskišoli v Kauhajokiju, ki jo je jeseni 2008 za pol leta ohromil dogodek, ko je pod streli njihovega bivšega dijaka umrlo deset ljudi, so nam priredili izredno topel sprejem in slavnostno kosilo. Kljub vsemu je iz njihovih oči še vedno sevala žalost, obmolknili pa smo tudi mi, ko smo stali v tem prostoru, kjer visi igromna slika s potiskanimi rokami. V spomin in opomin. Dnevi so hitro, skoraj prehitro, minevali, učili smo se, obiskovali pouk na različnih šolah, preučevali njihov način izobraževanja, kmetijstva in živilstva, spoznavali ljudi in pridobivali nova prijateljstva. Pa tudi ljubezni so se zgodile, tiste nedolžne, katerih obljube večnosti, ko se že dela dan in bi mi morali spati, ker nihče ne ve, da smo v resnici v objemu prešteli vse zvezde; odzvanjajo in nas grejejo še davno potem, ko življenje pokaže tudi svoje temne plati. Naše bivanje na Finskem se je bolj ali manj zaključilo ob naši tradicionalni slovenski večerji, pod izvrstnim vodstvom naše Martine in uigrane ekipe nas, ki smo pomagali. Navdušeni so bili vsi, dijaki, učitelji, ravnatelj in dekan šole, ki so skoraj vsi prišli s svojimi družinami, da se poslovijo od nas. Pripravili smo jim govejo juho, pražen krompir, vinsko omako, solato z bučnim oljem (da smo ga dobili, je bil tudi svojevrsten podvig) in na koncu jabolčni zavitek. Vse skupaj pa smo zaokrožili s plesom, najbolj pa so se Finci zabavali ob Avsenikovi Golici. Za lepo in prijetno bivanje se moram zahvaliti najprej čudovitim dijakom, Martini, s katero sva se včasih še dolgo v noč smejali in pogovarjali, in nenazadnje ŠC Šentjur, ki nam je omogočil, da smo projekt Leonardo izpeljali in se vrnili bogatejši za marsikatero izkušnjo.
L. L.

Gradec 2007/08

V novembru 2007 so naši dijaki doživeli lepo, zanimivo in poučno izkušnjo tritedenskega bivanja v kmetijsko gospodinjski šoli Heigegg v Avstrijskem Gradcu. V okviru projekta mobilnosti Pridobitev praktičnih sposobnosti in kompetenc v kmetijstvu, živilstvu in turizmu, katerega namestitvena izvedba je bila v novembru 2007 so dijaki pridobivali in uporabljali praktična znanja, odkrivali kako kmetovalec ali živilski delavec postane bolj kompetenten, kreativen in kako v bodoče spretno razvijati svoja delovna mesta na podeželju, v urbanih sredinah in živilsko pridelovalni industriji.
Udeleženci namestitve so skupaj s spremljevalno učiteljico, ki jih je ves čas namestitve spremljala, bivali v dijaškem domu šole, bili vključeni v praktični in teoretični del vzgojno izobraževalnega procesa ter skozi najrazličnejše ekskurzije in obiske spoznavali oblike izobraževanja in dela v Avstriji, kulturo, jezik in oblikovali nova prijateljstva. Dijakovo uspešno sodelovanje je bilo priznano z izdanim Europass Mobility certifikatom o izkušnji izobraževanja v tujini. Glavni cilj namestitve je promocija večjezičnosti, uvajanje inovativnosti v kmetovanju, živilski industriji, možnostih razvoja sekundarnih panog na kmetiji, kot so pridelava ekoloških ter ''modernih'' živil, turizma na kmetiji, wellnesa in razvoja rekreativnega turizma na podeželju in naravovarstva. Ostali cilji projekta so izboljšanje znanja in spretnosti udeležencev namestitve, razvoj medkulturnega dialoga, promocija strpnosti, ter promocija Slovenije. Projekt naslavlja tudi prioritete kot so hiter prenos znanj, mobilnosti delovne sile, transparentnost kvalifikacij in evropsko primerljivost na področju poklicnega in vseživljenjskega učenja, turističnega razvoja podeželja, razvoja novih in samozaposlitvenih možnosti v okviru podeželskih podjetij. Nova znanja so podlaga starim in prenovljenim izobraževalnih programom na področju kmetijstva, živilstva, gostinstva in turizma, ki je novost na Višji šoli, naravovarstva, ki ga letos prvičponosno predstavljamo na Srednji poklicni in strokovni šoli pa tudi ostalih, po katerih izobražujemo in so evropsko primerljivi ter tako pripomorejo h konkurenčnosti mladih na trgu dela.

Intervju: Kratek intervju z dijakoma, ki sta bila v novembru 2007 udeleženca namestitve v avstrijskem Gradcu Kako je bilo na avstrijski šoli, kako se tamkajšnji utrip razlikuje od tega na vaši šoli? Kakšen je bil vaš tipičen dan? Branko: Najprej nas je skrbelo kakšni bodo dijaki in učitelji. Ko pa smo jih spoznali smo videli, da se bomo lepo razumeli. Ves čas smo imeli zadolžitve v okviru praktičnega pouka, izlete, ekskurzije. Na šoli in v dijaškem domu se ves čas nekaj dogaja, tako kot pri nas v Šolskem Centru Šentjur. Mateja: Vsako jutro smo vstali ob pol šestih in odhiteli na zajtrk, potem smo se preoblekli in sodelovali pri praktičnem pouku živilstva ali kmetijstva. Po kosilu, ki ga dijaki sami pripravljajo smo sodelovali pri pouku, predstavili našo šolo, kraj in državo. Skoraj vsak dan smo se po pouku, ki traja do šestih zvečer, podali v mesto Gradec, ki se je že pripravljalo na božično novoletne praznike, tam smo bili konec novembra, in je bilo res pravljično ali pa na katero od okoliškihšol ali bližnjih mest. Zvečer smo polni vtisov utrujeni popadali v postelje. Kateri dogodek vam bo ostal najbolj v spominu? Branko: Ko smo bili povabljeni na mednarodno konferenco in sedeli za omizjem s svojimi VIP prepustnicami med samimi lokalnimi in tujimi veljaki, takrat smo res ponosno zastopali našo šolo v diskusiji o Ekološko pridelani hrani in naravovarstvu. In tudi takrat je bilo lepo, ko smo si ogledali vojaški muzej in botanični vrt. Mateja: Pa tudi, ko smo se eno soboto z vlakom podali na Dunaj, se popeljali s panoramskim kolesom in občudovali Dunaj iz ptičje perspektive, si ogledali glavne znamenitosti mesta, Štefanovo cerkev, Schonbrunn, muzeje, spili brezalkoholni punč na božičnem sejmu, se slikali ob Goethejevem in Mozartovem spomeniku, in še bi lahko naštevala. Kakšni so Avstrijci in kakšen je njihov način življenja? Kaj jih je najbolj zanimalo v zvezi s Slovenijo, vašo šolo, Šentjurjem? Branko: Z mnogimi smo se spoprijateljili, so pa bolj zadržani od nas Slovencev in rabijo čas, da se odprejo. Mnogo dijakov na šoli, ki nas je gostila je bilo Turkov, Kitajcev in drugih narodnosti. Veliko so spraševali o naših športnikih in jih kar nekaj poznajo: atletinjo JolandoČeplak, telovadca Aljaža Pegana in veslača Iztoka Čopa ter smučarje. Zanimalo jih je o Šentjurju in naši šoli. Mateja: Takrat so bile pri nas ravno predsedniške volitve in so se zanimali o kandidatih. Nekateri hodijo na slovensko primorje poleti in Bled ter kraške jame . Ampak smo tudi mi pokazali, da kar nekaj vemo o Avstriji. Kako vam bo ta izkušnja prišla prav v življenju? Branko: Zdi se mi, da sem ravno to potreboval, prvič sem bil tako dolgo proč od doma, veliko sem se naučil o ljudeh, o komunikaciji, nemških izrazov in poglobil znanje angleščine. Strokovno podkovan, sem pa dobil občutek, da sem zelo dobro, in sem zato zlahka sledil pouku in strokovni terminologiji v tujem jeziku. Spoznal sem veliko novih prijateljev s katerimi ostajam v stiku in videl sem ogromno kulturnih znamenitosti. Mateja: Zelo podpiram tovrstno širjenje obzorja, mednarodne izkušnje, spoznala sem način dela in pouka v Avstriji, občutek imam, da smo vsi, ki smo preživeli te tri tedne v Gradcu sedaj bolj samostojni in še boljši prijatelji. Če naša šola ne bi prijavljala takšnih projektov in nam dijakom omogočila takšnih izkušenj v času srednješolskega izobraževanja bi bila velika škoda saj smo vsi odnesli od te mobilnosti zelo veliko v strokovnem, jezikovnem in osebnostnem smislu. Česa ste se najbolj veselili zadnji dan avstrijske izkušnje na poti proti Sloveniji? Branko: Čeprav sem se imel zelo lepo sem kar rad šel domov. Veselil sem se staršev, domače hrane in prijateljev. Mateja: Glasbe, ki je nisem nesla zraven, še bolj pa domačih, prijateljev, sošolk,..

Nizozemska 2006/07

Tirolska 2002/03

Naša spletna stran uporablja piškotke, zato, da lahko razločujemo med obiskovalci in štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. . Vec o piskotkih in kako jih brisati najdete na strani Vec o piskotkih.
Strinjam se z uporabo spletnih piskotkov na tej strani. Strinjam se